Bruno

Bruno Spol: samček Datum vnosa: 25.12.2021 Starost ob prihodu: 6 mesecev Želiš postati moj boter?

Botri: Bernarda, Murska Sobota Nina, Ljubljana Lea, Slovenj Gradec Toni, CELJE Andreja, Ljubljana Tamara, Frankfurt am Main Lea, Grosuplje Aljoša, Ljubljana Ana, Celje Maja, Kranj Iz srca hvala!

Konec julija 2021 smo v zavetišče sprejeli leglo štirih mladičev. Najditeljici so kljub trudu že dvakrat ušli in se poskrili, zato smo na teren odšli pripravljeni, da nam bodo divjački dali vetra. Pa so pridno čepeli pod košem za perilo in le rahlo zapihali med prestavljanjem v transporter. Njihovi učke in smrčki so bili polni gnoja. Prehlajeni, plašni mucki so ob veterinarski oskrbi in polnih krožnikih hitro postali zdravi, prijazni gavnerji. Poskrbeli smo za sterilizacijo njihove plašne mame in še nekaj muc z lokacije, Fabio, Enzo, Carla in Bruno pa so pridno rasli v nabrite mačje mulčke.

Le še nekaj tednov jih je ločilo od posegov sterilizacije in kastracij ter iskanja novih domov, ko je Bruno na lepem začel odklanjati hrano in nenavadno pospešeno dihati. Urgentno smo ga odpeljali na veterino, kjer je bil ob splošnem pregledu postavljen sum na srčno okvaro, ki je bila z ultrazvokom tudi potrjena. Brunovo srce je bilo močno povečano, verjetno prirojena srčna napaka, ki bi jo zlahka prezrli in bi ga stala življenja.

V nekaj dneh je bil Bruno dovolj stabilen, da se je iz veterinarskega hospitala vrnil v oskrbo zavetišča. S kupom zdravil, ki so mu omogočila preživetje in sočutnim opozorilom, da je lahko vsak dan njegov zadnji, saj nihče ni vedel, koliko bo Brunov srček zdržal. Do sedaj se je izkazalo, da veliko. Srček Bruno je namreč iz dneva v dan ravno to – vedno večji srček, izjemno prijazen in priljuden muc, ki obožuje cartanje, igro z mačjimi prijatelji in dobro papico. Zdravila še vedno prejema, a se je njihov nabor občutno skrčil. Bratca Enzo in Fabio sta našla skupen dom, tudi sestrica Carla se je že odpeljala na svoje. Brunova usoda je še vedno negotova, a če dobro pomislimo, je tako z usodo vsakega živega bitja. Morda vsak Brunov dan toliko bolj cenimo ravno zato, ker ob začetku našega druženja nismo upali verjeti, da jih bo toliko.

Kaj bo Brunu prinesla prihodnost, še ne vemo. Mogoče bo bolezen povsem obvladljiva in bo kmalu pripravljen na skok na svoj kavč, mogoče bo še naprej potreboval toliko nege, da bo za nedoločen čas ostal MaHer. Prepričani pa smo, da mu boste, ne glede na vse, poleg nas ob strani stali tudi botri – Brunovo srce je dovolj veliko za vse.